Odločitev za otroka je odločitev za materinstvo oz. očetovstvo, in sicer za vse življenje. Ta odločitev je najbolj odgovorna in obenem najlepša naloga, kar jih je. Prinaša namreč veliko veselja, občutkov izpolnjenosti in sreče, obenem pa postavlja dva mlada človeka v povsem novo vlogo starša. Odpirajo se jima vprašanja in izzivi, ki jih prej nista poznala in se jima včasih zdi, da ju presegajo. Statistični podatki kažejo, da se največ ločitev zgodi do tretjega leta otrokove starosti, kar je očiten znak, da so premalo opremljeni za skupno reševanje tovrstnih težav in ustrezno soočanje s popolnoma novimi izzivi.
(več o tem...)
1. Spremeni se praktično vse: vloga starševstva jima odpira povsem novo dimenzijo odnosa. Naučiti se morata sodelovati kot starša, medtem ko imata kot partnerja še vedno vsak svoje želje, potrebe in pričakovanja drug do drugega, ki pa se z rojstvom otroka lahko zanemarijo. To lahko vodi v nezadovoljstvo v partnerskem odnosu. Povsem razumljivo je, da je v prvem obdobju skrb za otroka na prvem mestu in da se ves dnevni ritem in ostale naloge prilagodijo otrokovim potrebam. Partnerski odnos je lahko na preizkušnji, zato je prav, da si zavestno poiščeta čas, ko lahko drug ob drugem zadihata kot zakonca, kjer si »napolnita baterije« v topli bližini in naklonjenosti. Pomembno je, da si izrazita tudi vse tisto, kar trenutno pogrešata v lastnem življejnu, pa čeprav tisti trenutek teh želja ni mogoče uresničiti. Iskrena in odprta beseda o pogrešanju ju ponovno zbliža in prinaša sočutje v njun odnos.
2. Velike spremembe se dogajajo na telesnem področju mlade mamice. V obdobju nosečnosti telo pridobiva na teži, kar prenekatero žensko spravlja v stisko in strah, kdaj bo spet izgubila odvečne kilograme, še posebej če se je morala prej truditi za ohranjanje telesne teže. Že pred porodom, še bolj pa po njem, se misli in čustva mlade mamice vrtijo le okrog novorojenčka in se sprašuje, ali bo kot mama kos vsem izzivom. Seveda imajo veliko več vprašanj kot odgovorov. Dodatno breme in skrb ji lahko povzroča tudi neurejeno partnersko razmerje in drugi dejavniki, ki povzročajo negotovost. Po porodu so tu še hormonske spremembe, ki v mladi mamici povzročajo čustveno ranljivost in labilnost. Pri 50-80% se pojavi poporodna otožnost in pri 10-20% poporodna depresija, ki se kaže predvsem kot pomanjaknje volje do življenja, apatija, nezanimanje za otroka, strah pred izgubo moža ali dojenčka, žalost in solzavost, občutja krivde in brezvrednosti ... Teh misli in čustev ne more kontrolirati, zato je pomembno, da jih lahko izgovori možu in se na ta način v varnem odnosu umiri, ko dobi občutek obvladljivosti situacije. Če pogovor ne zadostuje za pomiritev, je potrebno poiskati pomoč zdravnika, ki predpiše antidepresive.
3. Ob rojstvu otroka se jima kot novopečenima staršema lahko prebudijo vzdušja in čustva iz lastnega otroštva, ki so ostala shranjena v nezavednem spominu. Tako se lahko npr. ob otroškem joku prebudi občutek nemoči in nesposobnosti, ali pa ob otrokovi bolezni oz. poškodbi starš doživlja veliko stisko in stres, zaradi katerega izgubi razsodnost in se ne zna primerno odzvati. V takem primeru je potrebno, da si kot partnerja vzameta čas in se pogovorita o teh občutjih, da prideta do razumevanja lastnih odzivov in do sočutja do sebe, ki je bistveno za drugačen način odzivanja v tovrstnih situacijah.
4. Rojstvo otroka z vso njegovo krhkostjo, ranljivostjo in potrebo po iskanju stika z njim prinaša tudi izjemno priložnost za poglobitev partnerskega odnosa, saj se tudi partnerja sama soočata z lastno ranljivostjo, potrebo po bližini drugega in željo po uglašenosti med seboj še bolj kot prej. Senzitivnost za otrokove potrebe zakonca nagovarja k senzitivnosti in sočutju med seboj, zato te priložnosti res ne velja zamuditi.
5. Kot starša imata vsak svoj odnos z otrokom ter kot mama in oče tudi vsak svojo nenadomestljivo vlogo za otrokov celosten razvoj. Oba mu nudita in zagotavljata brezpogojno ljubezen, a vsak na svoj način. Mama je tista oseba, s katero otrok sploh vzpostavi prvi stik navezanosti in ob kateri dobi potrditev, da je v tem svetu nekdo, ki je zanj na razpolago, ki se odziva na njegove potrebe in vedno znova poišče uglašenost z njim. V ta svet vstopi kasneje še oče, ki se mu na svoj način približa, se z njim igra in ga navsezadnje popelje raziskovat zunanji svet. Če za mamo lahko rečemo, da je kot »srce« družine, ki vanjo prinaša toplino in sprejetost, za očeta lahko rečemo, da predstavlja »glavo« družine, saj s svojo skrbno pozornostjo in doslednostjo družini daje osnovno varnost, predvidljivost in gotovost, brez katere otroci ne morejo biti sproščeni in ustvarjalni.
6. Nenazadnje pa kot starša med seboj sodelujeta in kot taka predstavljata za otroka najmočnejšo avtoriteto in zgled za vse življenje. Kar kot starša živita, to otrok ponotranji in vzame za svoje. Če drug drugega spoštujeta in kot starša dobro sodelujeta, je to najboljša popotnica za otrokov razvoj.
Vsak par ima svojo dinamiko ter v odnosu svoje vzpone in padce, preko katerih se zakonca medsebojno odkrivata, se drug ob drugem brusita in rasteta. Vsak človek vstopa v odnos s svojo zgodovino, z vsemi njenimi svetlimi in temnimi platmi, ki ga spremljajo iz ranega otroštva, pa tudi s svojim karakterjem. Zato je težko reči, kako težka mora biti situacija, ko je potrebno poiskati pomoč terapevta. Vsak posameznik oz. zakonec/starš je tisti, ki določeno situacijo doživlja kot težko, oz. ne najde rešitve za nastale zaplete. Odločitev za spremembo je vedno osebna odločitev, vsekakor pa je za nov korak v odnosu dobro, da se za to odločita oba skupaj.
